O nas

Zgodovina kinologije na slovenskem

Vir : arhiv kinološke zveze Slovenije

Po prvi svetovni vojni, se je med slovenskimi kinologi razvijala zavest, da bi se morali kinološko organizirati, podobno kot je to že bilo v nekaterih delih Evrope. Tako je bil 23. februarja 1921 leta ustanovljen Klub ljubiteljev ptičarjev, prva kinološka organizacija pri nas. (KZS to letnico  smatra kot začetek svojega delovanja). Nekaj več kot leto kasneje, točneje 9. novembra 1922. leta, so slovenski kinologi v Ljubljani ustanovili Klub ljubiteljev športnih psov. Kmalu zatem (22. maja 1924) je bil ustanovljen še Klub ljubiteljev brakov. Oktobra leta 1925 so vsi trije klubi ustanovili Jugoslovansko kinološko zvezo (JKZ) s sedežem v Ljubljani, njen predsednik je bil dr. Ivan Lovrenčič, tajnik Teodor Drenig, vodja rodovne knjige pa Oskar Kosler. Leto kasneje pa sta bila ustanovljena še Klub ljubiteljev jamarjev in Društvo brak jazbečar.

Še pred ustanovitvijo Kluba ljubiteljev ptičarjev so bili posebno zagnani kinologi: Viktor Gale (ptičarji), Janez Kosler (goniči), Ivan Kovač in Franc Laska, ki so se zavzemali za to, da  se prične z vzrejo čistopasemskih psov tudi pri nas. Za ustanovitev društva, ki bi se ukvarjalo z načrtno vzrejo čistopasemskih psov, pa si je najbolj neutrudno prizadeval dr. Ivan Lovrenčič.

Tako je bil 22. maja 1924 ustanovni občni zbor, na katerem so ustanovili Klub ljubiteljev brakov. Cilj kluba je bil vzrejati in vzgajati čistopasemske goniče, člani kluba pa so smeli loviti le z rodovniškimi psi. Ker so bili takratni goniči sprva po večini nešolani in preostri, v lovskih krogih niso bili priljubljeni. Vendar je pri tem pomembno vedeti, da so na začetku lovili z različnimi križanci in vse, kar je divjad glasno gonilo, so imenovali brak. Z ustanovitvijo kluba se je začel boj proti takšnim goničem in takšnemu načinu lova (psi so upehano divjad ujeli in raztrgali).

Lov z jamarjenjem je eden najstarejših načinov lova s psi. Ljubitelji terierjev in jazbečarjev so 4. marca 1926 ustanovili svoj klub z imenom Klub ljubiteljev jamarjev.

Ljubitelji brak jazbečarjev so najprej delovali v okviru Kluba ljubiteljev brakov (goničev) kot samostojna sekcija. 25. novembra 1929 so se osamosvojili in ustanovili Društvo brak jazbečar, ki mu je predsedoval  Oskar Kosler, strokovni referent pa je bil dr. Janko Lokar. 9. novembra 1930 je društvo izvedlo prvo uporabnostno tekmo v lovišču Šmarje pri Ljubljani. Brak jazbečarji so bili v tisti dobi pri nas zelo priljubljeni, na prvi mednarodni razstavi psov vseh pasem v Ljubljani leta 1926 je bilo prijavljenih kar 35 brak jazbečarjev.

Uspešno delo klubov se je nadaljevalo vse do druge svetovne vojne, ko je kinološko delo na slovenskem skoraj zamrlo.

19. septembra 1946 je bil ustanovni občni zbor Kinološke zveze Slovenije, 11. decembra istega leta pa sta našo kinološko zvezo kot družbeno organizacijo priznala takratna ljudska vlada in ministrstvo za notranje zadeve. Prvi redni občni zbor po ustanovitvi je bil 14. maja 1948. Sedež Jugoslovanske kinološke zveze je bil tudi po vojni v Ljubljani vse do leta 1953, ko se je na pobudo dr. Janka Lavriča in Ljubana Zadnika preselil v Beograd.

Zaradi neučinkovitosti takratnih pasemskih organizacij in njihove nepripravljenosti, da bi ustanavljale podružnice, s katerimi bi se približale ljudem na terenu, se je porodila ideja o novi, teritorialni organiziranosti. Ta nova oblika organiziranosti slovenske kinologije je bila izglasovana na skupščini KZS 10. junija 1977, čeprav je bila načelno sprejeta že prej. Zgledovala se je po učinkoviti organiziranosti zveze klubov, ki je bila organizirana po teritorialnem načelu v upravnem delu in po načelu strokovnih (po pasmah in šolanju psov) komisij, njen poglavitni cilj pa je bil povsem poenotiti kinologijo in ji dati organizacijske možnosti za hitrejši razvoj tudi na področju dotedanjih pasemskih organizacij, ki so do tedaj obvladovale predvsem lovsko kinologijo. Ta sodobnejša in učinkovitejša (in v zvezi klubov preizkušena) oblika organiziranosti je naletela sprva na srdit odpor nekaterih funkcionarjev tedanjih pasemskih organizacij lovskih psov, kar je oviralo njeno uveljavitev. Če bi prešli v novo organiziranost postopoma, da bi v novi organizacijski obliki še ostale pasemske organizacije in zveza klubov, bi nova organiziranost stekla nemoteno, vendar s časovno nekoliko odmaknjeno dokončno obliko. Toda na skupščini je večina glasovala za dokončno reorganizacijo.

Kljub težavam in nasprotovanjem nekaterih posameznikov se je pričelo uveljavljanje nove organiziranosti, katere osnovni namen je bil približati kinologijo terenu, torej ljudem, tudi na področju delovanja takratnih pasemskih organizacij. Tako so pričeli kinologi po vsej Sloveniji ustanavljati teritorialna kinološka društva za lovske (LKD) in športne pse (KD), pasemske organizacije pa so zamenjale državne vzrejne komisije. Leta 1983 je bilo že 35 kinoloških društev (za športne pse) s 5087 člani in 17 LKD (lovsko kinoloških društev) z 2520 člani. S to reorganizacijo je bil posebno na področju lovske kinologije dosežen ogromen napredek.

Tako je pričelo delovati tudi: LOVSKO KINOLOŠKO DRUŠTVO GORICA-NOVA GORICA